Azori
Otoki Pico, São Faial, Jorge in São Miguel
Pohodne poti na Azorih zahtevajo nekaj dodatne opreme tudi ob jasnem vremenu. Poleg trpežnih pohodnih čevljev, palic, zaščitne kreme in zadostne količine tekočine v nahrbtniku nikoli ne smejo manjkati anorak, pelerina, mali dežnik ter kopalke in brisača. Slednje dvoje nas je ob vrnitvi s pohoda na srečo čakalo na avtobusu, pelerine in dežniki pa so z nami šli samo na izlet in se suhi vrnili pod Alpe.
Arhipelag Azori v severnem Atlantskem oceanu je sestavljen iz devetih vulkanskih otokov ter treh manjših skupin otočkov. Najvišji vrh Monte Pico, ki se s svojimi 2351 metri dviga na istoimenskem otoku Pico, je najvišji vrh Portugalske, najvišja atlantska gora in hkrati dvakrat višji od ostalih azorskih vulkanov. Wikipedija navaja zanimiv podatek: Če se meri od njegove baze na dnu oceana do vrha visoko nad površino Atlantika, so Azori pravzaprav ena najvišjih gora na planetu. Na otokih Pico, Faial, São Jorge in São Miguel smo zaradi lepega vremena v celoti izpolnili vse naše pohodniške načrte. Poti so zelo lepo označene in urejene in kar je najpomembnejše, odnos do okolja si tukaj na vsakem koraku zasluži desetko. Pohodnikov, razen na zlahka dostopnih razglednih točkah, skoraj ni, na vseh poteh nas spremlja tišina, v katero zanosno odmeva pesem številnih otoških ptic.
Pohod smo začeli nad Centrom (CIVC), od koder vodi na rob klifa lepa steza. Po krajšem vzponu se je pred nami odstrl greben, ki se s svojimi prepadnimi stenami dviga nad novo nastalim ozemljem. Zaščitne ograje ni več, zato vsak odmik zunaj poti predstavlja veliko nevarnost za padec v globino. Očarani smo; levo pod nami mirno počiva še neporaščen vulkan, desno pod nami se vulkanski greben pohlevno staplja v bujno zeleno gričevje. Čutimo svojo majhnost in neizmerljivo moč matere zemlje. Steza, ki vijuga do še zadnje ostre vzpetine nad morjem, obrne levo in nas udobno pripelje nazaj do muzeja.
Iz glavnega mesta Horta smo se povzpeli še na bližnji, starodavni podmorski vulkan Monte da Guia, v zavarovano krajinsko območje velikega biološkega pomena. Po prihodu do kapele se nam prevesi pogled na ocean in na Caldeiro do Inferno ali Baía das Caldeirinhas, ki ga predstavljata dva v ocean potopljena vulkanska kraterja. To je edino zaščiteno morsko območje na Azorih, dostop do njega je prepovedan, saj je habitat zaščitene morske favne in številnih vrst morskih ptic.
Ob jezeru smo se znašli sredi zamegljene, skoraj groteskne vulkanske pokrajine, ki je del zavarovanega centralnega krajinskega območja. Ob cesti so nas najprej pozdravile bujno cvetoče žive meje iz hortenzij. Območje je habitat številnih endemičnih vrst, med katerimi še posebno izstopa azorski brin. Skrivenčene veje dreves kažejo svojo uporniško moč in željo po življenju tudi, potem ko v njihovih žilah ni več sokov. Svet je mokroten, od vsepovsod pronica vlaga in temu primerno je tudi rastlinstvo. Sleherni kamen, pa tudi tla, preraščajo mahovi različnih struktur in barvnih odtenkov.
Nedaleč stran od jezera Lagoa do Capitão smo sledili lepi, kot polikani gozdni poti, ki v prvem delu poteka po ravnem. Krave so dvignile glave in se čudile gostom, po pogledu sodeč nas mladi bikec ni bil najbolj vesel. Po rahlem spustu smo prišli do novega odcepa. Komaj vidna steza, ki obrne desno navzdol čez pašnike, je bila ponekod zalita s črnim blatom in prerasla s travo. Meglen pokrov, značilen za azorsko vreme, se je zapiral, le obala pod nami se je bleščala v svetlomodri svetlobi.
Prišli smo do na videz neprehodne, z gozdom porasle goščave in začela se je prav posebna pohodna avantura. Deviški endemični gozd kot izjemno krhek ekosistem ne prenese človeške hoje zunaj poti. Čeprav se steza v gozdu malce razširi, bi ji težko rekli steza. Spominja na strugo potoka, ki ji je pravkar odtekla voda. Z mahom porasle skale so spolzke, razmočeno blato drsi in krajše noge na strmih delih težko dosežejo varne stopinje. Skrite korenine dreves so za zdrs le še pika na i. V spodnjem delu poti strmina popusti, steza se razširi v nekakšno vlako in do asfaltirane ceste ni več daleč.
Hodili smo visoko nad vulkanskimi klifi, ki jih krasijo naravni mostovi in spodmoli, ki jih je nekoč ustvarila razbeljena lava. Zunanji svet se je nekam odmaknil in občutek za čas je izginil. Z nami so ostali le še skrivnostni klici atlantskih galebov, ki so v preletih brisali meje med kopnim in morjem. Odnašala sta jih veter in šumenje atlantskih valov, ki se penijo vzdolž razbitih bazaltnih čeri. Od sonca ožarjen vlažen zrak se je zgostil v posebno esenco, v kateri so se združili vonj pregretega kamna, morja in zemlje.
Pljusk nekoč ognjenega zmaja počasi popušča, pokrajina se omehča in kmalu smo dosegli lepo označeno pot. Ponekod je obdana s suhimi zidovi, živo mejo, ali pa je samo označena s kamni. Hoja je postala prijetna in poleg vseh že naštetih vonjav je zadišalo še po Erici azorici in vinski trti. Čisto pritlehna je, pred morsko vodo in vetrom jo ščitijo in grejejo edinstvene kamnite pregrade iz črnega kamna. So plod neprecenljivega znanja prednikov, ki ga danes varuje UNESCO.
Čeprav so vetrovi z Atlantika gnali značilne oblake, je bil dež do nas milostljiv. Ob poti so nas spremljale žive meje iz cvetočih hortenzij, ki so jih na otočje v preteklosti prinesli pomorščaki. Na Azorih veljajo za invazivno vrsto, a danes si brez teh razkošnih lepotic v modrih in rožnatih odtenkih ne znamo predstavljati te presunljivo lepe pokrajine. Z njimi razmejujejo parcele, saj jih živina ne mara. Prinesli so tudi druge sicer lepe, a invazivne vrste, ki negativno vplivajo na otoško biotsko raznovrstnost in zato kličejo po nadzoru.
Znova smo se gibali skozi zavarovana območja z bogato endemično vegetacijo, ki imajo tako botanično kot znanstveno vrednost. Pogled nam je segal do modrih lagun in naprej do sosednjega otoka Pico, kjer je v jasno nebo kipel najvišji Monte Pico. Prišli smo do spomenika žrtvam letalske nesreče, ki se je ob močnem deževju in vetru, ki je pihal več kot sto kilometrov na uro, ob trku v goro zgodila 11. decembra leta 1999, umrlo je vseh 35 ljudi na krovu. Pred nami se je iz neposredne bližine razgaljal vrh Pico da Esperança in del poti, ki vodi nanj. Sledil je krajši vzpon in na levi strani kmalu tudi odcep. Prečili smo del pobočja in po ostrem ovinku na desno naleteli na slabo uhojeno blatno stezo. Dosegli smo s travo poraščen zaobljen rob kraterja, kjer smo že opazili kamen, ki označuje vrh.
Misli so presegle krog, ki ga riše ocean. Tako majhni smo in nebogljeni ob veličini in moči narave. Pogled je zaobjel planote pod nami in zdi se, da se je v sveži vulkanski zemlji nekoč igral velikan. V vdolbinah utripajo mala modrozelena očesca, na mehkih zelenih pobočjih se za cvetočimi živimi mejami mirno pasejo krave. Obšli smo rob kraterja in se po poti pristopa spustili do makadamske poti. Pot se kmalu prevesi na severno stran otoka, kjer nas je čakal še spust v dolino.
Sprva lepa pot, obdana s hortenzijami, kmalu preide v stezo, ki je izjemno spolzka in mestoma tudi strma. Zrak je bil zasičen z vlago in strma, z gozdovi porasla pobočja nad nami je kot običajno prekrivala megla. Gibali smo se skozi del zaščitenega krajinskega območja, kjer nas je tudi tukaj spremljalo endemično rastlinje, kot so vresje Erica azorica, azorska cedra, bodika in druge. Presunljiva pesem številnih otoških ptic je uglašeno posegala v prostor.
Pot je curljal in odpiral naše še poslednje neočiščene pore. Mimogrede smo se pustili še v manjšo grapo do potočne struge, kjer nas je presenetil med skalami skrit slap. Na določeni točki poti smo že videli naš prvi cilj, modrozeleno laguno Caldeira de Santo Cristo. Pot se je znova razširila, njen zadnji, priobalni del poteka predvsem po ravnem. V znani otoški restavraciji smo pomagali s spravilom pregrešno dobre, 20-kilogramske sveže ribe z njihovo značilno prilogo, na mizo je priromal tudi velik tradicionalni piškot. Z nekaj manjšimi vzponi in spusti smo dosegli končni cilj – Fajã dos Cubres in se na "osvežitev" zapeljali do znamenitih naravnih bazenov Simão Dias.
Pot se zložno nadaljuje skozi gozd do plitkega jezera Lagoa Rasa, nad katerim se dvigajo goli vulkanski stožci. V neposredni bližini na levi strani se v globoki kotanji, nad katero se moramo povzpeti, skriva še eno manjše jezero. Planota se malce razširi in položi; nebo, ki se je pelo nad njo, je bilo kot na sveže umito. Z vlago prepojena pokrajina, ožarjena s soncem, se je lesketala v neskončno dolgi barvni paleti zelenih in modrih odtenkov. Pot se zmerno dviga in levo pod nami se kmalu odstre pogled na lepo urejene kmetijske površine in zaselke, ki mejijo na ocean. Desno nad nami se dviga vulkanska vzpetina Pico das Éguas, ki je s svojimi 873 metri najvišja točka na območju Sete Cidades.
Zavili smo desno navzgor; udobna pohodna pot je prešla v precej strmo stezo, ki je ob dežju blatna in spolzka. Kmalu smo stopili na zaobljen razgledni vrh. Naš prvi pogled je segel v vulkanski krater pod njim, v katerem se iskri zelenomodro, istoimensko jezero Lagoa das Éguas. Zelene vulkanske stožce v daljavi sta božala megla in sonce in povsem nehote sem pozabila na štetje jezer. Pred spustom v dolino je na samem vrhu sledilo presenečenje. Srečali smo skupino slovenskih pohodnikov, ki se je na pohod podala v obratni smeri.
Območje kraterja porašča azorsko endemično rastlinje, kot so azorski brin, azorski lovor, azorsko vresje in številne druge. Po dolgem času sem znova začutila, kako povsem drugačne vibracije oddaja prostor, ki ga človek ne poseduje. Pokrajina je prvobitna kot ob stvarjenju sveta, skoraj nezemeljska. Iz neposredne bližine mi je uspelo posneti tudi nekaj akordov azorskega kosa, njegovo identiteto pa sva še isti dan razvozlali z našo vodnico. Po spustu do jezera in ogledu bližnje okolice nas je čakal še vzpon na izhodišče, ki ob dodatni pridobljeni kondiciji v zadnjih dneh ni bil preveč težak.
V spominu bom negovala tisti posebni vonj po vulkanski zemlji na odmaknjenem atlantskem hrbtu, kjer si v nedoumljivi razsežnosti tega prostora in časa nebesa in pekel podajata roki. V ušesih mi bodo še dolgo odmevali tisti tako vznemirljivi klici rumenokljunih viharnikov, ki so nas na otoku São Jorge, med izvajanjem svojih obredov, prebujali sredi noči. Poseben pečat so mi pustili tudi prijazni, umirjeni in ustrežljivi ljudje, ki jim življenje v tem posebnem okolju nikoli ni bilo lahko.
Pohodne poti na Azorih zahtevajo nekaj dodatne opreme tudi ob jasnem vremenu. Poleg trpežnih pohodnih čevljev, palic, zaščitne kreme in zadostne količine tekočine v nahrbtniku nikoli ne smejo manjkati anorak, pelerina, mali dežnik ter kopalke in brisača. Slednje dvoje nas je ob vrnitvi s pohoda na srečo čakalo na avtobusu, pelerine in dežniki pa so z nami šli samo na izlet in se suhi vrnili pod Alpe.
Arhipelag Azori v severnem Atlantskem oceanu je sestavljen iz devetih vulkanskih otokov ter treh manjših skupin otočkov. Najvišji vrh Monte Pico, ki se s svojimi 2351 metri dviga na istoimenskem otoku Pico, je najvišji vrh Portugalske, najvišja atlantska gora in hkrati dvakrat višji od ostalih azorskih vulkanov. Wikipedija navaja zanimiv podatek: Če se meri od njegove baze na dnu oceana do vrha visoko nad površino Atlantika, so Azori pravzaprav ena najvišjih gora na planetu. Na otokih Pico, Faial, São Jorge in São Miguel smo zaradi lepega vremena v celoti izpolnili vse naše pohodniške načrte. Poti so zelo lepo označene in urejene in kar je najpomembnejše, odnos do okolja si tukaj na vsakem koraku zasluži desetko. Pohodnikov, razen na zlahka dostopnih razglednih točkah, skoraj ni, na vseh poteh nas spremlja tišina, v katero zanosno odmeva pesem številnih otoških ptic.


Otok Faial – Vulkana Capelinhos
Prvi dan nas je za ogrevanje čakal okoli dve uri dolg pohod na sveže vulkanske klife. Novo nastalo ozemlje, ki se je v trinajstih mesecih vulkanske aktivnosti povečalo za 2,4 kvadratna kilometra, je v Ponta dos Capelinhos in pripada vulkanskemu kompleksu Capelo. Podmorski izbruh, ki se je s predhodnim vretjem morske vode, izbruhi vulkanskega pepela in pare začel 27. septembra 1957 nedaleč od obale, je trajal vse do 24. oktobra 1958. Uničeni so bili številni domovi in obdelovalne površine, sledila je evakuacija, 15.000 ljudi se je moralo izseliti. V neposredni bližini si lahko ogledamo Center za interpretacijo vulkana Capelinhos (CIVC) z informativno, izobraževalno in znanstveno vsebino. Evropski muzejski forum ga je leta 2012 razglasil za najboljši muzej v Evropi. Območje vulkana Capelinhos je danes naravni spomenik, ščitijo pa ga tudi druga posebna varstvena območja.
Pohod smo začeli nad Centrom (CIVC), od koder vodi na rob klifa lepa steza. Po krajšem vzponu se je pred nami odstrl greben, ki se s svojimi prepadnimi stenami dviga nad novo nastalim ozemljem. Zaščitne ograje ni več, zato vsak odmik zunaj poti predstavlja veliko nevarnost za padec v globino. Očarani smo; levo pod nami mirno počiva še neporaščen vulkan, desno pod nami se vulkanski greben pohlevno staplja v bujno zeleno gričevje. Čutimo svojo majhnost in neizmerljivo moč matere zemlje. Steza, ki vijuga do še zadnje ostre vzpetine nad morjem, obrne levo in nas udobno pripelje nazaj do muzeja.

Iz glavnega mesta Horta smo se povzpeli še na bližnji, starodavni podmorski vulkan Monte da Guia, v zavarovano krajinsko območje velikega biološkega pomena. Po prihodu do kapele se nam prevesi pogled na ocean in na Caldeiro do Inferno ali Baía das Caldeirinhas, ki ga predstavljata dva v ocean potopljena vulkanska kraterja. To je edino zaščiteno morsko območje na Azorih, dostop do njega je prepovedan, saj je habitat zaščitene morske favne in številnih vrst morskih ptic.




Otok Pico – Pohod Lagoa do Capitão–São Roque do Pico
Po planinski transverzali smo se zapeljali na osrednjo planoto otoka Pico, do kraterskega jezera Capitão na višini 826 metrov. Tri ure dolg spust skozi poseben gozd na severno stran otoka se konča pri São Roque do Pico. Megla je že na samem začetku zasenčila naš pogled na najvišji vrh Monte Pica in tako tudi njegov tako opevan in redek odsev na jezerski vodni gladini. Pogled na ta najvišji mirujoči vulkan, ki se večino časa skriva v meglenem obroču, se nam je v vsej veličini razkril šele s sosednjega otoka São George.
Ob jezeru smo se znašli sredi zamegljene, skoraj groteskne vulkanske pokrajine, ki je del zavarovanega centralnega krajinskega območja. Ob cesti so nas najprej pozdravile bujno cvetoče žive meje iz hortenzij. Območje je habitat številnih endemičnih vrst, med katerimi še posebno izstopa azorski brin. Skrivenčene veje dreves kažejo svojo uporniško moč in željo po življenju tudi, potem ko v njihovih žilah ni več sokov. Svet je mokroten, od vsepovsod pronica vlaga in temu primerno je tudi rastlinstvo. Sleherni kamen, pa tudi tla, preraščajo mahovi različnih struktur in barvnih odtenkov.

Nedaleč stran od jezera Lagoa do Capitão smo sledili lepi, kot polikani gozdni poti, ki v prvem delu poteka po ravnem. Krave so dvignile glave in se čudile gostom, po pogledu sodeč nas mladi bikec ni bil najbolj vesel. Po rahlem spustu smo prišli do novega odcepa. Komaj vidna steza, ki obrne desno navzdol čez pašnike, je bila ponekod zalita s črnim blatom in prerasla s travo. Meglen pokrov, značilen za azorsko vreme, se je zapiral, le obala pod nami se je bleščala v svetlomodri svetlobi.

Prišli smo do na videz neprehodne, z gozdom porasle goščave in začela se je prav posebna pohodna avantura. Deviški endemični gozd kot izjemno krhek ekosistem ne prenese človeške hoje zunaj poti. Čeprav se steza v gozdu malce razširi, bi ji težko rekli steza. Spominja na strugo potoka, ki ji je pravkar odtekla voda. Z mahom porasle skale so spolzke, razmočeno blato drsi in krajše noge na strmih delih težko dosežejo varne stopinje. Skrite korenine dreves so za zdrs le še pika na i. V spodnjem delu poti strmina popusti, steza se razširi v nekakšno vlako in do asfaltirane ceste ni več daleč.

Bazaltni treking nad oceanom
Hoditi smo začeli blizu svetilnika na vzhodnem delu otoka Pico, ki ga zaradi črne vulkanske kamenine imenujejo tudi Črni otok. Pred nami je bil zelo zanimiv, dve uri dolg krožni pohod, ki v prvem delu poteka po razbrazdanih bazaltnih ploščah iz strnjene lave. Pot je označena za srednje zahtevno, prehode med skalami pa so nam kazale markacije v obliki rumenih in rdečih črtic. Gibanje po grobem vulkanskem terenu zahteva stabilno obutev, dobrodošle pa so tudi palice.
Hodili smo visoko nad vulkanskimi klifi, ki jih krasijo naravni mostovi in spodmoli, ki jih je nekoč ustvarila razbeljena lava. Zunanji svet se je nekam odmaknil in občutek za čas je izginil. Z nami so ostali le še skrivnostni klici atlantskih galebov, ki so v preletih brisali meje med kopnim in morjem. Odnašala sta jih veter in šumenje atlantskih valov, ki se penijo vzdolž razbitih bazaltnih čeri. Od sonca ožarjen vlažen zrak se je zgostil v posebno esenco, v kateri so se združili vonj pregretega kamna, morja in zemlje.
Pljusk nekoč ognjenega zmaja počasi popušča, pokrajina se omehča in kmalu smo dosegli lepo označeno pot. Ponekod je obdana s suhimi zidovi, živo mejo, ali pa je samo označena s kamni. Hoja je postala prijetna in poleg vseh že naštetih vonjav je zadišalo še po Erici azorici in vinski trti. Čisto pritlehna je, pred morsko vodo in vetrom jo ščitijo in grejejo edinstvene kamnite pregrade iz črnega kamna. So plod neprecenljivega znanja prednikov, ki ga danes varuje UNESCO.
Otok São Jorge – Vzpon na Pico da Esperança
Na otoku São Jorge nas je čakal okoli 13 kilometrov oziroma od tri do štiri ure dolg, srednje zahteven pohod, ki se je začel ob vznožju Pica do Pedra in nadaljeval čez najvišji, 1053 metrov visok mirujoči vulkan Pico da Esperança. Pot se tik pod njegovim vrhom prevesi na severno stran otoka in nadaljuje do Fajã do Ouvidor. Prvi del pohoda poteka skozi osrednje vulkansko območje na nadmorski višini med 800 do 1000 metri, kjer se dviga več vulkanskih vrhov oziroma stožcev, kot so Carvão, Junça, Verde, Montoso in Morro Pelado. Svojo lepoto zrcalijo v malih, kristalno čistih jezercih, ki so se ujeli v davno ugasle kraterje.
Čeprav so vetrovi z Atlantika gnali značilne oblake, je bil dež do nas milostljiv. Ob poti so nas spremljale žive meje iz cvetočih hortenzij, ki so jih na otočje v preteklosti prinesli pomorščaki. Na Azorih veljajo za invazivno vrsto, a danes si brez teh razkošnih lepotic v modrih in rožnatih odtenkih ne znamo predstavljati te presunljivo lepe pokrajine. Z njimi razmejujejo parcele, saj jih živina ne mara. Prinesli so tudi druge sicer lepe, a invazivne vrste, ki negativno vplivajo na otoško biotsko raznovrstnost in zato kličejo po nadzoru.

Znova smo se gibali skozi zavarovana območja z bogato endemično vegetacijo, ki imajo tako botanično kot znanstveno vrednost. Pogled nam je segal do modrih lagun in naprej do sosednjega otoka Pico, kjer je v jasno nebo kipel najvišji Monte Pico. Prišli smo do spomenika žrtvam letalske nesreče, ki se je ob močnem deževju in vetru, ki je pihal več kot sto kilometrov na uro, ob trku v goro zgodila 11. decembra leta 1999, umrlo je vseh 35 ljudi na krovu. Pred nami se je iz neposredne bližine razgaljal vrh Pico da Esperança in del poti, ki vodi nanj. Sledil je krajši vzpon in na levi strani kmalu tudi odcep. Prečili smo del pobočja in po ostrem ovinku na desno naleteli na slabo uhojeno blatno stezo. Dosegli smo s travo poraščen zaobljen rob kraterja, kjer smo že opazili kamen, ki označuje vrh.

Misli so presegle krog, ki ga riše ocean. Tako majhni smo in nebogljeni ob veličini in moči narave. Pogled je zaobjel planote pod nami in zdi se, da se je v sveži vulkanski zemlji nekoč igral velikan. V vdolbinah utripajo mala modrozelena očesca, na mehkih zelenih pobočjih se za cvetočimi živimi mejami mirno pasejo krave. Obšli smo rob kraterja in se po poti pristopa spustili do makadamske poti. Pot se kmalu prevesi na severno stran otoka, kjer nas je čakal še spust v dolino.

Najbolj popularna pot na otoku São Jorge
Na otoku São George, ki mi je morda tudi zaradi legende o zmaju, v srcu pustil poseben pečat, nas je čakala še najpopularnejša otoška pohodniška pot. Začne se v bližini Eolic Parka – Serra do Topo, se po strmih pobočjih spušča do obale oziroma do enega najlepših krajev na otoku, Caldeira de Santo Cristo, in se zaključi v Fajã dos Cubres. Približno deset kilometrov dolg in okoli 3,5 do štiri ure trajajoč, zmerno zahteven pohod z začetkom na nadmorski višini 900 metrov, je za vsakega pohodnika posebno doživetje.
Sprva lepa pot, obdana s hortenzijami, kmalu preide v stezo, ki je izjemno spolzka in mestoma tudi strma. Zrak je bil zasičen z vlago in strma, z gozdovi porasla pobočja nad nami je kot običajno prekrivala megla. Gibali smo se skozi del zaščitenega krajinskega območja, kjer nas je tudi tukaj spremljalo endemično rastlinje, kot so vresje Erica azorica, azorska cedra, bodika in druge. Presunljiva pesem številnih otoških ptic je uglašeno posegala v prostor.

Pot je curljal in odpiral naše še poslednje neočiščene pore. Mimogrede smo se pustili še v manjšo grapo do potočne struge, kjer nas je presenetil med skalami skrit slap. Na določeni točki poti smo že videli naš prvi cilj, modrozeleno laguno Caldeira de Santo Cristo. Pot se je znova razširila, njen zadnji, priobalni del poteka predvsem po ravnem. V znani otoški restavraciji smo pomagali s spravilom pregrešno dobre, 20-kilogramske sveže ribe z njihovo značilno prilogo, na mizo je priromal tudi velik tradicionalni piškot. Z nekaj manjšimi vzponi in spusti smo dosegli končni cilj – Fajã dos Cubres in se na "osvežitev" zapeljali do znamenitih naravnih bazenov Simão Dias.

Otok São Miguel – "Sedmera jezera" v Serra Devassa
Malce odmaknjeno in manj obiskano hribovito območje Serra Devassa je posejano z vulkanskimi stožci in majhnimi skritimi jezeri. Leži v zahodnem goratem vulkanskem masivu otoka São Miguel in je del zaščitenega krajinskega območja Sete Cidades. Poraslo je z bujnimi gozdovi, značilno za Makaronezijo, kjer med številnimi rastlinskimi vrstami najdemo tudi endemične. S pohodom smo začeli ob zgodovinskem akvaduktu Aqueduto do Carvão in z manjšim vzponom prišli do prvega jezera. Okolico ob jezeru Lagoa das Empadadas obdaja impresiven gozd, ki se v neštetih zelenih odtenkih zrcali na vodni gladini. Jezero napolnjuje dva vulkanska kraterja, med njima pa je ozek pas kopnega.


Pot se zložno nadaljuje skozi gozd do plitkega jezera Lagoa Rasa, nad katerim se dvigajo goli vulkanski stožci. V neposredni bližini na levi strani se v globoki kotanji, nad katero se moramo povzpeti, skriva še eno manjše jezero. Planota se malce razširi in položi; nebo, ki se je pelo nad njo, je bilo kot na sveže umito. Z vlago prepojena pokrajina, ožarjena s soncem, se je lesketala v neskončno dolgi barvni paleti zelenih in modrih odtenkov. Pot se zmerno dviga in levo pod nami se kmalu odstre pogled na lepo urejene kmetijske površine in zaselke, ki mejijo na ocean. Desno nad nami se dviga vulkanska vzpetina Pico das Éguas, ki je s svojimi 873 metri najvišja točka na območju Sete Cidades.


Zavili smo desno navzgor; udobna pohodna pot je prešla v precej strmo stezo, ki je ob dežju blatna in spolzka. Kmalu smo stopili na zaobljen razgledni vrh. Naš prvi pogled je segel v vulkanski krater pod njim, v katerem se iskri zelenomodro, istoimensko jezero Lagoa das Éguas. Zelene vulkanske stožce v daljavi sta božala megla in sonce in povsem nehote sem pozabila na štetje jezer. Pred spustom v dolino je na samem vrhu sledilo presenečenje. Srečali smo skupino slovenskih pohodnikov, ki se je na pohod podala v obratni smeri.

Za sladico še spust do jezera Lagoa do Fogo
Pred odhodom domov nam je za posladek ostal le še okoli dva kilometra dolg spust do kraterskega jezera Lagoa do Fogo ali Ognjenega jezera, ki je nastalo pred 15.000 leti. Je v središču otoka São Miguel, znotraj vulkanskega masiva Água de Pau. Tudi tukaj smo vstopili v zaščiten naravni rezervat, v posebno ohranitveno območje, v katerem, razen pohodnih poti, ni sledov o človeški dejavnosti, strogo je prepovedano tudi kopanje. Le nekaj kilometrov pod jezerskim dnom se skriva deloma aktiven vulkan, zato je voda v njem mlačna in polna življenja.

Območje kraterja porašča azorsko endemično rastlinje, kot so azorski brin, azorski lovor, azorsko vresje in številne druge. Po dolgem času sem znova začutila, kako povsem drugačne vibracije oddaja prostor, ki ga človek ne poseduje. Pokrajina je prvobitna kot ob stvarjenju sveta, skoraj nezemeljska. Iz neposredne bližine mi je uspelo posneti tudi nekaj akordov azorskega kosa, njegovo identiteto pa sva še isti dan razvozlali z našo vodnico. Po spustu do jezera in ogledu bližnje okolice nas je čakal še vzpon na izhodišče, ki ob dodatni pridobljeni kondiciji v zadnjih dneh ni bil preveč težak.

V spominu bom negovala tisti posebni vonj po vulkanski zemlji na odmaknjenem atlantskem hrbtu, kjer si v nedoumljivi razsežnosti tega prostora in časa nebesa in pekel podajata roki. V ušesih mi bodo še dolgo odmevali tisti tako vznemirljivi klici rumenokljunih viharnikov, ki so nas na otoku São Jorge, med izvajanjem svojih obredov, prebujali sredi noči. Poseben pečat so mi pustili tudi prijazni, umirjeni in ustrežljivi ljudje, ki jim življenje v tem posebnem okolju nikoli ni bilo lahko.
